Tri leta morije, kjer imajo krvave roke vsi

Pred tremi leti se je s spopadi v prestolnici Kartum začela vojna v Sudanu. Za oblast sta se spopadla generala sudanske vojske (SAF) Abdel Fattah al-Burhan in paravojaških Sil za hitro podporo (RSF) Mohamed Hamdan Dagalo z vzdevkom Hemeti. Na obeh straneh se borijo tudi številne lokalne milice.

Okoli 50 milijonov prebivalcev Sudana trpi grozote vojne. Točnih podatkov o smrtnih žrtvah ni. Ocene segajo od nekaj deset tisoč do več sto tisoč žrtev. Število pogrešanih oseb je po podatkih Mednarodnega rdečega križa preseglo 11.000 in se je samo v zadnjem letu povečalo za več kot 40 odstotkov.

Razseljenih je okoli 14 milijonov prebivalcev. Po podatkih Agencije ZN za begunce jih je okoli 4,4 milijona zbežalo v tujino, največ v sosednje Čad, Južni Sudan in Egipt. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) medtem navaja, da 34 milijonov Sudancev potrebuje humanitarno pomoč. Več kot štiri milijoni so akutno podhranjeni.

Zdravstveni sistem je na kolenih in pogosta tarča napadov. Po podatkih WHO je 37 odstotkov zdravstvenih ustanov nedelujočih. Delež je v najbolj kritičnih žariščih še višji. Zdravstvena organizacija je od začetka vojne naštela vsaj 217 napadov na zdravstvene delavce in ustanove. Ti so terjali 2.052 smrtnih žrtev, 810 ljudi je bilo poškodovanih.

Nevarnost se povečuje z vedno bolj pogosto vojaško rabo dronov, s katerimi borci napadajo tudi civiliste ob zdravstvenih ustanovah. V prvih treh mesecih letošnjega leta je tako umrlo okoli 700 civilistov, kažejo podatki ZN. V takšnih okoliščinah prihaja do pogostih izbruhov nalezljivih bolezni. WHO je v več pokrajinah zabeležil izbruhe malarije, denge, ošpic, otroške paralize, hepatitisa E, meningitisa in davice.

Spolno nasilje nad ženskami in dekleti se uporablja kot orožje

Agencije Združenih narodov so v treh letih spopadov poročale o stalnih kršitvah človekovih pravic, ki vključujejo poboje, prisilne rekrutacije in pristranske aretacije. Ena najbolj uničujočih posledic vojne v Sudanu pa je po navedbah Rdečega križa spolno nasilje, kjer so žrtve večinoma ženske in deklice. Po trditvah Zdravnikov brez meja se spolno nasilje v Sudanu uporablja kot orožje. Njihovi prostovoljci so s posvetovanjem pomagali več kot 4.200 žrtvam, po podatkih ZN pa bi podporo zaradi spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola potrebovalo 12,7 milijona žensk in deklet.

Kot že rečeno so se pred tremi leti spopadi med vojsko in RSF začeli v Kartumu. Hemeti in al-Burhan sta bila do tedaj sodelavca, ki sta leta 2021 izvedla vojaški udar in prevzela oblast v državi. Razhajanja med njima pa so se začela pri vprašanju vključevanja RSF v redno sudansko vojsko.

Spopadi so se razširili na večino države in v treh letih prešli skozi obdobja visoke intenzivnosti in zastojev. V prvem letu vojne so paravojaške RSF zasedle velik del Kartuma in nato napade razširile na zahodni pokrajini Darfur in Zahodni Kordofan ter južno pokrajino Gezira. Kot piše Al Džazira, so se do leta 2024 fronte ustalile in utrdile, bojevanje pa je postalo pozicijsko. Sudanska vojska je konec tega leta zavzela velik del mesta Omdurman, ki leži tik ob Kartumu.

V lanskem letu je vojska krenila v protinapad in ponovno zasedla Kartum ter več krajev ob Nilu. Na drugi stran so RSF v Darfurju zasedle mesto Al-Fašir, ki je bilo dolgo časa obkoljeno. Al Džazira ob tem še izpostavlja eskalacijo v medsebojnih napadih z droni. Vojskujoči se strani sta v letu 2025 vzpostavili tudi vsaka svojo vlado. Sudanska vojska v Port Sudanu, RSF pa v Njali.

Tako je Sudan v letu 2026 razdeljen na dva dela. Vojska nadzoruje nekoliko večji del države, kamor sodijo pokrajine na vzhodu, severu in osrednjem delu države vključno s Kartumom. RSF medtem trdno držijo zahod Sudana in zajeten del juga države. Po pisanju Al Džazire območja ločijo razpršene in nepriznane frontne črte.

Diplomatski poskusi končanja vojne ali vsaj njene zaustavitve niso obrodili sadov. Deloma tudi zato, ker je v sudansko vojno vpletenih veliko držav, ki podpirajo Hemetija ali al-Burhana. Glede na analizo ameriškega inštituta Wilson Center so v vojno s podporo vpete tako sudanske sosede kot regionalne sile in tudi druge države. Pomoč prihaja v obliki orožja, financ, logistične podpore ali diplomatske podpore.

Kdo podpira RSF?

Na strani paravojaških enot sta Eritreja in Etiopija. Ta RSF podpira, ker se je skupaj z njimi borila proti upornikom v Tigraju. Tudi Čad je bil s strani vojske obtožen sodelovanja z RSF predvsem kot posrednik orožja za Hemetijeve borce, ki naj bi prihajalo iz Združenih arabskih emiratov. Ti zanikajo, da bi pošiljali orožje, a neodvisna preiskava ZN je potrdila tok orožja iz emiratov v Sudan.

Kdo podpira sudansko vojsko?

Egipt medtem podpira sudansko vojsko, ki naj bi ji po trditvah RSF dobavljal orožje in pomagal z napadi. Na strani vojske sta, ironično, tudi Rusija in Ukrajina. Rusija je nekaj časa igrala dvojno igro in z Wagnerjevimi najemniki podpirala RSF. Ukrajina je zato stopila na stran sudanske vojske, ki pa jo je po spodletelem Wagnerjevem uporu podprla tudi Rusija. Obe državi sta redni vojski poslali borce in podporno osebje.

Al-Burhana podpirata tudi Turčija in Iran, ki sta mu poslala svoje drone, in Alžirija, ki je ponudila svoja lovska letala. V Alžiru so dejali, da sudansko vojsko podpirajo zato, ker Združeni arabski emirati, ki so za RSF, podpirajo Maroko. Redno sudansko vojsko podpirata tudi Katar in Savdska Arabija.

Tu so še razne uporniške skupine in milice, ki prav tako podpirajo eno od strani.